B – a – M's

It’s the little things.

“Rome is burning,” he said,
as he poured himself another drink.
Yet here I am,
knee-deep in a river of pussy.
“Here it comes,” she thought,
another self-indulgent,
whiskey-soaked diatribe
about how fucking great
everything was in the past…
And how all us poor souls born too late
to see the Stones at wherever
or snort the good coke
like they had at studio 54,
well, we had all just missed out on
practically everything worth living for.
And the worst part was,
she agreed with him.

“Here we are,” she thought,
at the edge of the world,
the very edge of western civilization,
and all of us are so desperate
to feel something,
anything, that we keep
falling into each other
and fucking our way
towards the end of days.

Življenje je 0.

In hkrati ∞.

Eni ga živijo pošteno

drugi kot barabe.

Eni delovno,

drugi z užitkom.

Eni ga sploh ne,

drugi pa samo.

Nihče od nas,

pa ga ne preživi.

Razen mi.

… S Charlene sva se strmo spogledala, prepadena ob izbruhu, ki se je dogodil za sosednjo mizo, natanko v trenutku, ko sva se pogovarjala o ljudeh pod nama. Končno je Charlene pomignila z glavo proti mizi, ob kateri je moški obsedel sam, in rekla: “Resnični svet se spreminja.”

“Kako?” sem vprašal, še vedno razburjen.

“Preobrazba se začne s prvim spoznanjem in po duhovnikovih besedah sodeč se to spoznanje vedno podzavestno prebije na površino, kot globok občutek nemira.”

“Nemira?”

“Da.”

“Kaj iščemo?”

“Prav zato gre! Sprva še ne vemo natanko. V rokopisu piše, da se začne s prebliski drugačnega doživljanja, s trenutki, ki se zdijo nekako drugačni, intenzivnejši in navdihujoči. Vendar nam je izkušnja povsem nova in ne vemo kaj storiti, da bi trajala. Ko zgine, nam preostane občutek nezadovoljstva in nemira v življenju, ki se vrne na običajni tir.”

“Misliš, da je bil nemir ta vzrok, da se je tista ženska ujezila?”

“Ja. Prav taka je kot mi vsi. Vsi si želimo, da bi bila naša življenja bolj polna in nočemo se sprijazniti z ničemer, kar nas slabi. Za skrajno sebičnostjo, ki je zaznamovala zadnja desetletja, se skriva prav to nemirno iskanje in dotika se vseh, od Wall Streeta pa do pouličnih tolp.” …

Vse mi gre na živce. Soba, ljudje, situacije, počutje, zdravje, tale blog. Najbolj pa trenutno tale blog. Ki za večino izmed vas ni nič drugega kot še en košček sranja, ki prileti iz ust povprečneža in pristane na medmrežju, zame pa še en opomnik, da sem še vedno doma, da še vedno ne počnem kar si želim oziroma mislim, da si želim. Toliko ovac okoli mene in ravno zadosti pameti, da sprevidi to neumno igro, ki ji nekateri pravijo življenje, hkrati pa verjetno premalo, da bi dosegla kaj večjega. Vsi dosežki, ki v družbi nekaj veljajo, so na poti dobra motivacija in lep cilj, na samem koncu pa praznota in pardnevno zadoščenje, ki mine skoraj tako kot alkoholna opitost. Kje so vsi tisti ljudje, ki so zgrabili življenje za jajca in ga ŽIVIJO, in ne mrcvarijo kot mrhovinarji truplo sredi puščave. Lahko da je tole samo izbruh, ki bi ga lahko pripisal pomankanju dopamina, rahlim bolezenskim znakom, psihadlični melodiji v ozadju ali pa je kaj več. Mogoče krik duše po nečem večjem, boljšem. Če je, upam da ga kdo ali kaj sliši.

..”There must be some kinda way out of here
Said the joker to the thief
There’s too much confusion
I can’t get no relief”….

Življenje je kot hoja po rudniku brez načrta. Vedno iščeš najboljšo pot. Ko pa zaideš v slep rov, zbereš še dodatno voljo, pogum in moč, se obrneš, greš nazaj do križišča in ubereš drugo pot. In upaš, da je prava, ker je to najbolje, kar lahko storiš…

Is it possible that life brings you misery, that you could appreciate it in all his glory?

Is it possible that love has to crush you first, so you can consume it in it’s true and uncoditonal nature?

Is it possible that things happen in some predetermined order, so they bring us to the tree of knowledge after a lifetime lasting lesson?

Is it possible that there is some force that look’s after us, if we “only” trust it?

Is it possible that the mankind’s natural state is happines, and we just don’t know how to reach it?

Is it possible …?

Is it possible..?

Is it possbile.?

Is it possible?

F”#$ it, i don’t want to think about this today.

Let’s just live life for today, because we all die someday.

…

If you realy had loved me,

you’d fought for me,

like i had fought for you,

but you didn’t wanted a fighter.

I cried for you,

but you didn’t cared for the tears.

I tried to help you,

but you can make it on your own.

I had prayed for you,

but you aren’t religious.

I had tried to make you love me,

but you didn’t needed my love.

I tried to make you smile,

but you can smile on your own.

I really wanted to be us,

but i guess you need only yourself.

I had walked with you,

but you didn’t enjoyed walking with me.

I think i realy have tried,

but i guess it all just died.

So i found out,

i am just not right for you.

and now i’m on my own again,

just trying to be me,

enjoying to be free,

and trying to get the best of me

…

Is it only I who thinks this way…

…or It’s just like we’r in each other’s way?

But i can’t figure out who’s not right for who.

Am i the one who came at wrong addres,

or is it you who’s become a mess?

There are days that just feel right,

but others i just want to quit the fight.

Is it me who can’t live straight,

or did you put on me quite a weight?

Is this a burden or a bless,

i think i’ll know only if time will pass.

Or is this just the nature’s way to say,

who among us here deserves to stay?

Or is it something more profound,

that my eye just did not yet found?

So all i’m saying on this day,

is this itended to be my chosen way,

or are you just trying to get me out of your way…?

Mescaline by Nachan

Mescaline

Ampak nekaj se je spremenilo. Misli. Dopust, in nato še bolezen po povratku z dopusta pa sta mi prinesla nekaj. Nekaj novih idej, novih misli, novih spozanj o sebi in nasplošno o življenju, hkrati pa tudi še več novih vprašanj in  včasih tudi čudnih razmišljanj, ki enostavno ne sodijo nikamor, ali pa se bodo tekom življenja sama razjasnila. Vse pa verjetno izvira iz tistega časa, ki sem si ga vzel zase na dopustu in kasnej še doma in v miru prebral par dobrih knjig in včasih sam malo premleval svoje misli. No, ne samo zaradi teh knjig, ampak tudi zarad mojega notranjega glasu, ki se že od nekdaj oglaša, (in se je mogče samo okrepil ob branju), pa ga (še) ne znam najbolje razumeti. Ne vem, kako bi točno položil to v besede, vem samo to, da se v meni že od nekdaj oglaša slutnja, polna hrepenenja, ki pravi, da je doživetje življenja več, kakor si predstavljamo dandanes. Saj poznte tisto tipično slovensko zgodbo; opravi šolo, poišči dobro službo, najdi dekle, kupi hišo, imejo otroke itd… Ne nujno v tem vrstnem ampak vredu. Meni osebno se pa zdi to včasih malo “premalo”… Ne vem, sej ne rečem, da se ne sliši lepo, ampak z drugega zornega kota, “premalo”. Kot sem že rekel, nekaj mi pravi, da mora biti doživetje življenja več kot to, kar dandanes ljudje počnemo. Saj so tu še potovanja in ljudje, ki živijo življenje udobno ali celo preudobno in uživajo v vseh njegovih materialnih sadovih. Ampak moje hrepenenje se ne dotika tako močno materialnega kot se duhovnega vidika. S tem mislim, da ne zapolnimo samo polic v stanovanju, ampak tudi police v sebi. V grobem, da tudi duhovno rastemo in postajamo boljši ljudje ali povedano drugače, da se približamo božanstvu oz. stvaritelju. Takšne vzgibe je zelo težko izrazit, ker je duhovnost tako delikatna, težko opisljiva tema, ki je zelo osebne narave, saj si jo vsakdo predstavlja drugače in jo tudi doživlja drugače.

Amapk taki občutki niso od včeraj, pa verjetno tudi nisem edini, ki jih nosi v sebi. Saj pa vidimo kakšen je svet; v krizi, pomanjkanju surovin, prenatrpanosti, prevelikem onesaženju in posledično tudi podvržen hudim naravnim ujmam. Ampak ta kriza, kakor misli več ljudi, nima finančnega ali materialnega izvora, ampak izivira iz pomanjkanja človeških vrednot, ki smo jih od razcveta kapitalizma tako počasi a vendar vztrajno dajali na stran. Torej, smo v hudi krizi vrednot… Ljudje pa kar nič, vsi po napornem dnevu skočimo v pasivno stanje in “hiberniramo”. Stari pred tv, mladi pa na kašno fešto. Nihče pa se ne vpraša kam to pelje, če pa se, pa tako zatem zmahne z roko in si reče, to naj skrbi prihodnje rodove. In to se počasi in vztrajno kopiči na kup, kot eno ogromno breme družbe, katerega (osebno mišljeno) ne bomo(do) morali nikoli “odpraviti” in pelje samo še v pogubo. Saj pa vidimo kaj se dogaja, stopnja kriminala narašča, vedno več ljudi pristane odvisnih od takšnih in drugačnih opojnih substanc, ker išečjo rešitev ali celo odrešitev, razlike v slojih se še vedno vztrajno povečujejo, ljudje se še vedno oklepamo kapitalizma, za katerega se že dolgo ve, da vodi v pogubo. Ampak ne samo, da se naše razmišljanje že zlilo z konceptom kapitalizma, ki je že tako v osnovi zgrajen v prid premožnejšim, še dodatno ga bremeni teža materializma. Potem se ljudje sprašujejo zakaj toliko nesreče in trpljenja, po drugi strani pa se nihče ne vpraša zakaj se veliko ljudi zna predstaviti samo s tem, da izgledajo dobro ali pa imajo lepo hišo in dober avtomobil. Takšno razmišljanje in tako močno poistovetenje z materialzmom pa samo ubija duha in tisto človeško plat, ki jo nosimo v sebi in bi jo bilo najbolj pametno in vredno razvijati. Veliko takih težav pa izvira iz pomanjkanja poznavanja človeka samega. Ker ljudje enostavno nimamo več časa, da bi se umaknili v tišino in vase, ter malo premislili o sebi, o svojih vzgibih, zakaj nas kaj mori, zakaj nam kaj ugaja itd. In tako nismo ubrani, kot bi rekli budistični menihi, ki verjamemjo v čakre, katerih ravnovesje, bi se naj ob takšni neubranosti porušilo. Ta neubranost pa se nasplošno med ljudmi, nažalost, še samo povečuje…To sta iz lastnih izkušenj delila z nami tudi dva človeka, ki jih zgodovina ne bo kar tako pozabila, in sicer Nelson Mandela in Mahatma Gandhi, ki sta poudarila, da jima je ravno prestajanje zaporne kazni v hudi samoti prineslo največja odkrita o sebi. Ne pravim, da bi naj vsi ljudje počeli tako, bi pa se lahko, kdaj pa kdaj, umaknili od vseh teh “nasilnih izdelkov” družbe, ki nas spravljajo v trenutne ekstaze in dolgoročno pasivnost, velikokrat pa tudi poneumljajo, najslabše od vsega pa je to, da nam tratijo ta prekleto prekratek čas, ki ga imamo na razpolago na tem planetu.

Ne pravim, da je moje zgornje mišljenje pravilno, in tudi ne vsiljujem svojega mišljenja vam, in zagotov ne pravim, da poznam vzroke težav in rešitve, ki bi rešile človeštvo. Pravim samo to, da bi se nam lahko veliko bolje godilo na tem planetu, če bi malo več delali na in v sebi in malo manj “okoli sebe”. Ne vem, mogoče je v meni preveč idealista, zato to verjetno pravim bolj v lastnem upanju na še dodatno osebno in duhovno rast v prihodnosti in v upanju, na boljšo prihodnost vseh nas.

Castaneda's Nagual (pronounced nah-wa'hl)